Je politika vedela, kaj vse se je dogajalo v Baričevičevi garaži?

Tragična smrt uglednega ljubljanskega zdravnika Saša Baričeviča premore vse simptome prvovrstnega škandala. Visoka družba, politiki, vplivni posamezniki, denar, seks in skrivnostna smrt.
Ni šlo za navadne pse, bulmastifi so (bili) statusni simbol slovenske elite. Vsaj enega psa iz razvpitega krdela (gre za psico Joy, ki je kot mati vodila krdelo) je zdravnik Baričevič nabavil kmalu potem, ko je pokojni predsednik države Janez Drnovšek dobil mastifa Brodija. Ko je Vika Potočnik postala ljubljanska županja, je nemudoma poskrbela za koncesijo lekarne Barsos, ki jo še danes vodi sestra pokojnega zdravnika Dea Baričevič. Pokojni Baričevič se je tudi vedel kot elita; čeprav so njegovi psi brutalno oklali Stanislava Megliča, ga ni nikoli obiskal v bolnišnici, nikoli se mu ni opravičil ali ponudil odškodnino. Spomnimo, Sašo Baričevič je pred leti hotel prevzeti terme Rimske Toplice. V projekt naj bi njegovi investitorji vložili fantastičnih 50 milijonov tedanjih nemških mark (Baričevič nikoli ni hotel izdati, kdo so njegovi investitorji), vendar je projekt ustavila Janševa vlada, menda zato, ker je Baričevič veljal za "uradnega zdravnika slovenske politične levice".
Hrvaški ali britanski mediji bi poročali do zadnjih podrobnosti in zgodbo opisovali (kaj opisovali, mrcvarili) do onemoglosti. Pri takšnih zgodbah se brišejo meje med tabloidi in kobajagi resnimi mediji (če te meje v današnji totalno informacijski družbi sploh še obstajajo), gre le še za to, kaj je dobro in slabo novinarstvo.
Ko smo v petek zjutraj objavili članek o tem, kaj so preiskovalci našli na kraju Baričevičeve smrti, je enormni obisk skorajda sesul naš spletni portal. Poklicalo me je veliko novinarskih kolegov in prijateljev; čestitali so mi, češ, spet si imel dovolj poguma, da objaviš to, kar s(m)o vedeli tudi (nekateri) drugi. Zato me je toliko bolj negativno presenetil odgovorni urednik enega izmed "velikih" časnikov, ki mi je po telefonu nonšalantno povedal, kako je svojim novinarjem zabičal, da njegov časopis že ne bo poročal o tem, kaj se dogaja "za štirimi stenami".
Ta argument, ki meji že na farso, seveda ne zdrži nobene resne presoje. Zato tudi ni naključje, da temu časniku dramatično pada branost, njega (urednika) pa menjujo.
Prvič zato, ker je njegov časopis že neštetokrat pisal o tem, kaj se dogaja "za štirimi stenami"; denimo v primeru zloglasnega avstrijskega Frizla ali nedavno golfista Tigerja Woodsa. Resda se je to dogajalo v tujini, ne v Sloveniji, vendar to spet dokazuje, da je takšen uredniški pristop moralno dvoličen, novinarsko neprofesionalen in kliče po bizarni samocenzuri. Za nameček je taisti časopis poročal tudi o sodomiji v Sloveniji, ko je bil pred leti vpleten neki pastir na Primorskem (slovenski časniki so jo celo napihnili); toda bognedaj, da bi šlo za pripadnika slovenske družbene elite.
Drugič zato, ker so nekatere spolne prakse v sodobni civilizaciji, Evropski skupnosti in Sloveniji enostavno prepovedano; sodomija je kaznivo dejanje in se po slovenski kazenski zakonodaji preganja po uradni dolžnosti.
Tretjič; znotraj afere Baričevič gre za evidentno in posledično nevarno konspirativno sprego vplivnih posameznikov in politike, ki je pripeljala do sumljivih pravnih postopkov. To nenazadnje dokazuje tudi (sprva) skrivnostni in prikriti prihod državne sekretarke na ministrstvu za kmetijsko Sonje Bukovec na kraj Baričevičeve smrti. Če naj bi se vse to dogajalo za štirimi stenami, kaj pa je tam potemtakem počela država v formi policije, kriminalistov, reševalcev in veterinarjev?!
Prav to, kar se je dogajalo za štirimi stenami, v tisti morbidni garaži na Oražnovi ulici, je najverjetneje odgovor na vprašanje, ki ga ima javnost pravico izvedeti: zakaj se je v sporno vrnitev bulmastifov vmešala politika in kako je Baričevič lahko izigral veterinarsko-kinološko stroko in zakone? Je bilo za Baričeviča res dovolj, da je samo "poznal pol Ljubljane" (vse politike, umetnike in estradnike, kot je izdavila Sonja Bukovec, sicer članica Slovenske ljudske stranke), ali pa so mu nekateri vplivni posamezniki dolgovali precej več. Je slovenska politika (denimo državna sekretarka Bukovčeva, ki trdi, da je družinska prijateljica Baričevičevih že petnajst let) vedela, kaj se je dogajalo za štirimi stenami na Oražnovi ulici? So (nekateri, jasno da ne vsi) vedeli, morda samo slišali, pa raje (za)molčali in tolerirali, če ne celo sodelovali? Vse je mogoče, nič ni nemogoče, saj smo gledali holivudski politično-žurnalistični triler Državniške igre z Benom Affleckom in Russellom Crowom. Interes javnosti ob tej aferi je ogromen, odgovornost državne politike tudi, zadeve se morajo razčistiti, od garaže navzgor!
In četrtič. Voditelj oddaje Svet na Kanalu A Uroš Slak mi je v petek popoldne dejal, da "imamo takšno državo, kot jo samo ustvarjamo." Ja, res je. Novinar si, ali pa nisi. Meja med dobrimi in slabimi novinarji, med pogumnimi in strahopetnimi, so ravno takšne novice. Ne poročanje s tiskovnih konferenc in državnega zbora, še manj pa debate, ali si kader Janeza Janše ali Milana Kučana. Novinarji smo dolžni – vsak po svojih močeh – udejanjati absolutno svobodo tiska. Eden izmed urednikov slovitega tabloida The Sun je nekoč dejal, da "moramo novinarji poročati o tem, kar hočejo drugi prikriti, vse ostalo je tako ali drugače public relations" ali odnosi z javnostmi. Kdo bo, sicer, poročal, ko bodo prišli po vas?
V četrtek zvečer, nekaj ur pred objavo članka, ki je spremenil medijski potek afere Baričevič, sem bil v Rožni dolini, pri prijateljih pokojnega zdravnika, ki so ga poznali bivstveno dlje od državne sekretarke Sonje Bukovec. Povabili so me in slišal sem vse mogoče teorije, tudi to, da so ga ubili, likvidirali ...
Po objavi našega članka je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bodo zapisane stvari potrdili še drugi mediji. Na Pop TV se je to zgodilo v petek zvečer, v oddaji 24 ur, kjer so neuradno poročali o poročilu veterinarske obdukcije, da so bili Baričevičevi psi (spolno) zlorabljeni. Slovenske novice pa so v soboto zjutraj objavile članek z naslovom "Umetni penis za bulmastife". Časniki Delo, Dnevnik in Večer o tem še vedno molčijo, brezplačnik Žurnal24 pa o zloglasni aferi Baričevič od petka dalje praktično sploh ne poroča več! Tudi fotografije, ki so jih na Oražnovi ulici z mobilnimi telefoni posneli preiskovalci in druge uradne osebe (po spletu in mobilnih telefonih so zakrožile že v petek dopoldne), so nedvoumno potrdile navedbe naših virov. Če je kdo slučajno mislil, da smo članek objavili brez preverjenih virov, se je tudi tokrat debelo zmotil. Uradnega poročila veterinarske patologije, ki jo dela nacionalni veterinarski inštitut pri veterinarski fakulteti, pa najverjetneje ne bomo nikoli videli. Govori se celo o poskusih zamenjave pasjih trupel.
Članek na Požareportu je doslej prebralo okoli 300 tisoč ljudi (to je precej več kot gledanost katerekoli televizijske oddaje), tudi število komentarjev je rekordno. Na podlagi vsebine tega članka se je evidentno začelo spreminjati javno mnenje; uredniška politika Pop TV, denimo, se je v soboto zvečer drastično spremenila. Iz hujskanja proti morilskim psom in zganjanja protipasje histerije se je oddaja 24ur prelevila v parado intervjujev s kinologi in ljubitelji psov, ki so govorili o miroljubni naravi bulmastifov. Gre za veliko medijsko zmago interneta; samo en članek na našem portalu je afero Baričevič obrnil za 180 stopinj!
Dejstvo, da so nekateri mediji na svojih portalih ukinili komentiranje novic alio začeli pospešeno brisati poste, domnevno iz pietetnih razlogov in varovanja dostojanstva pokojnika, pa spet kaže na to, kako krhka in ranljiva je pri nas svoboda medijev.
Zdaj bo najbolj zanimivo opazovati, kako bo igrala politika. Bodo lobiji, ki so nesrečnemu Baričeviču pod roko vrnili pse in pravzaprav povzročili tragedijo, zamenjali ministra za kmetijstvo Milana Pogačnika, da se potolaži javnost in utiša (nekatere) medije, ali pa bodo vztrajali na tem, da se pravzaprav ni zgodilo čisto nič? Predsednik vlade Borut Pahor zamenjavi Pogačnika naj ne bi bil naklonjen, te namige smo dobili iz njegovega kabineta že petek dopoldne. Menda zato, ker naj bi bil profesor veterine Pogačnik eden od njegovih boljših ministrov.
Za osvežitev spomina: minister Milan Pogačnik se je pred nekaj meseci podpisal pod odločitev njegovega ministrstva, da se bulmastifi vrnejo Baričeviču.
Tudi svojci pokojnega Baričeviča zagovarjajo linijo, da je treba afero "pomesti pod preprogo", v imenu tako imenovanega osebnega dostojanstva pokojnika. To se vidi iz njihovega sobotnega sporočila ta javnost (ki naj bi ga sestavil Baričevičev odvetnik Miro Senica, čeprav sta se z ministrico za notranje zadeve in predsednico LDS Katarino Kresal umaknila na krajši dopust), kar je po svoje logično in razumljivo. Toda v tej aferi, kjer je dokazano, da vplivni posamezniki zmorejo - skupaj z odvetniki in politiki - mimogrede kupiti pravno državo, če jim to ustreza in paše, je interes javnosti in pravne države nesporno višja kategorija od namišljene pietete, ki jo zahtevajo svojci. Spoštovanje pokojnikove pietete namreč še zdaleč ne pomeni pometanja pod preprogo; "tukaj do neba smrdi po korupciji," trdi publicistka Svetlana Makarovič, ki lucidno ugotavlja (nedeljski TV Klub na Pop TV), da "ko so isti psi mesarili (navadnega državljana; op.p) Megliča, to ni bila tragedija, ampak samo neprijeten dogodek. Zdaj, ko je umrl bogataš, ugledna oseba z zvezami, šele zdaj je to tragedija …?!"